Posadili so 78 milijard dreves, nato pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega

Na Kitajskem so leta 1978 začeli obsežen projekt pogozdovanja, s katerim so želeli ustaviti širjenje puščav in zajeziti uničujoče peščene nevihte. V okviru projekta so v severnih in sušnih delih države do zdaj posadili približno 78 milijard dreves, ki se raztezajo po 3.000 kilometrov dolgem zelenem pasu, piše Nova.rs.

Gozdna pokritost se je v tem času po navedbah spletnega portala CGTN povečala z 10 odstotkov na kar 25 odstotkov. Območja, ki so bila nekoč pusta, so danes prekrita z zelenjem, peščeni viharji so oslabeli, sipine pa so se stabilizirale.

Pred skoraj dvema letoma pa so na južnem delu puščave Takla Makan posadili še zadnje sadike. Čeprav naj bi projekt trajal do leta 2050, so znanstveniki opozorili, da ti gozdovi prinašajo tudi nepričakovane posledice.

Kot je namreč pokazala raziskava, objavljena leta 2015 v reviji Earth's Future, so gozdovi začeli spreminjati gibanje vlage in padavin na območju. Znanstveniki so med spremljanjem sprememb vegetacije prišli do ugotovitev, ki postavljajo pod vprašaj splošno prepričanje, da več dreves pomeni tudi več vode.

Med procesom, znanim kot evapotranspiracija, rastline črpajo vlago iz tal in jo vračajo v ozračje. Ko se to zgodi v obsegu kot na Kitajskem, postanejo posledice opazne tudi na regionalni ravni. Raziskovalci so ugotovili, da vlaga ne ostaja več na območjih, kjer so posadili drevesa, saj jo zračni tokovi premikajo proti Tibetanski planoti. Z drugimi besedami, nekateri deli severne in vzhodne Kitajske so zaradi pogozdovanja začeli ostajati brez vode.

Največjo težavo predstavlja dejstvo, da se omenjeno območje že zdaj sooča s pomanjkanjem vode. Tam namreč živi skoraj polovica kitajskega prebivalstva, na območju pa se nahaja tudi polovica obdelovalnih površin, na voljo pa je le petina vseh vodnih virov države.

Znanstveniki so opozorili, da sajenje neustreznih vrst dreves razmere le poslabšuje. Na mnogih območjih so naravna sušna travišča spremenili v umetne gozdove z vrstami, ki porabijo veliko več vode, kot ga lokalno podnebje lahko nadomesti, piše Nova.rs.

Pogozdovanje ima kljub temu veliko koristi

Kljub temu pa je nova študija iz leta 2026 pokazala, da pogozdovanje Takla Makana našemu planetu še vedno prinaša koristi. Analiza satelitskih podatkov je pokazala, da nastali zeleni pas absorbira več ogljikovega dioksida, kot ga puščava naravno oddaja, kar predstavlja prvi zabeleženi tovrstni primer človeškega posega.

Kitajska je tako ustvarila nenavaden okoljski paradoks. S projektom so uspešno ustavili širjenje puščav, zmanjšali število peščenih neviht in povečali sekvestracijo ogljika, obenem pa začeli spreminjati porazdelitev vode na obsežnih območjih države.

Kot piše N1 BiH, so strokovnjaki zato opozorili, da se s prihodnjimi fazami projekta ne morejo več zanašati zgolj na število posajenih dreves. Če ne bodo natančno spremljali gibanja vlage v ozračju in količine vode, ki jo porabijo novi gozdovi, obstaja tveganje, da bodo deli severne Kitajske postali še bolj suhi kot danes.